FND Piran — hippokampos.org

Filatelija v Slovenski Istri na Facebooku  Filatelija v Slovenski Istri ima RSS feedFilatelija v Slovenski Istri ima RSS feed


ŽIVLJENJE IN DELO VIKTORJA BIRSE

Osebna znamka Viktor BirsaSlikar Viktor BIRSA se je rodil 20. aprila 1908 v Kobjeglavi na Krasu v neposredni bližini gradu in naselja Štanjel, ki sta najžlahtnejši primer že omenjene kraške arhitekture. Po očetu je Vipavec, po materi pa Kraševec in sorodnik družine Fabiani, ki je rodila enega največjih slovenskih arhitektov polpretekle dobe. Družina je bila sprva precej premožna, pozneje pa je obubožala in fanta je vzel k sebi premožnejši stric Fabiani, čigar lepa hiša in biblioteka, v kateri je lahko ogledoval tihožitja in podobe japonskih vaz, sta naredila nanj silen, lahko rečemo usoden vtis.

Ta del slovenske Primorske je čisto posebna deželica. Tu je doma kamen in tu so doma rodovi imenitnih kamnosekov, ki so ga znali v detajlih in celoti obdelati tako, da nam nudijo velik estetski užitek. Zemlja je tu skopo odmerjena, treba jo je skrbno obdelati in jo zavarovati pred burjo s kamnitimi ograjami, ki so tista krajinska značilnost, ki popotniku najprej pade v oči. Ta skopa zemlja je umerila tudi značaj tistih, ki jo obdelujejo: Kraševci so pridni, vztrajni, celo trmasti, iznajdljivi toda zaradi bližine morja in velikega mesta - Trsta nekako svetovljanski.

Priložnostni žig v Štanjelu – obok v KobjeglaviRealko je obiskoval v Idriji, tu sta ga Ščuka in Spazzapan spodbujala v slikarstvu, in Vidmu, kjer jo je končal. Slovenska Primorska je bila po končani prvi svetovni vojni dodeljena Italiji - ki je zaradi italijanske manjšine v večjih mestih že nekaj desetletij kazala apetit po teh lepih krajih - in je v dobi med obema vojnama, ko je bila priključena Italiji, zaradi mačehovskega odnosa države do nje doživljala gospodarsko stagnacijo in nazadovanje. Žrtev takih razmer je postal tudi mladi Birsa. A Kraševci so trmasti. Četudi je bil odslej prisiljen preživljati se sam, se ni hotel odreči svoji nameri, da postane slikar. Napotil se je v Trst, kjer se je vpisal na obrtno slikarsko šolo. Profesorji Torelli, Maier, Campitelli so gojencem omogočali, da so se z izdelki, ki so jih naredili v šoli (predvsem s tapiserijami), tudi preživljali.

Nato je še dve leti obiskoval slikarsko šolo v kasneje v umetnostni šoli v ul. Battisti. Štiri leta je bil učenec Djalmarja Stultusa. Z njim hodil po deželi, predvsem po Krasu in Vipavski dolini (Branica, Dornberk, Velike Žablje) in slikal v naravi. Pri Stultusu se je navzel solidne tehnične obdelave in še povečal veselje do slikanja.

Priložnostni žig v Piranu – obokLeta 1935 se je z ženo Italijanko odpravil v Rim, kjer je študiral spet predvsem krajino (rimsko okolico, Lepinske gore in Abruzze), za razne naročnike pa je izdeloval tudi dekoracijo in portrete. Poskusil se je tudi v freski, ki se jo je naučil pri Stultusu: takrat so nastale njegove freske v kupoli cerkve Svete Lucije v Segniju. Med svojimi slikarskimi pohodi v rimsko okolico je opazil mnogo takega, kar mu je navdihnilo - po njegovem mnenju njegovo najboljšo sliko - "Rimskega cunjarja", prikaz revščine z dna velikega mesta. Istočasno je obiskoval akademijo likovnih umetnosti in da bi se izognil vojaški službi, se je ob izbruhu vojne javil ministrstvu za letalstvo kot risar. To službo je opravljal do zloma fašizma v letu 1943, ko se je vrnil v rodne kraje: v Gorici se je zaposlil kot učitelj risanja na slovenski gimnaziji.

To rimsko bivanje je večkrat prekinil, da se je vračal v rojstni kraj in slikal pejsaže. Med leti 1935 in 1940 se je ob obiskih v Gorici družili s futuristom Cralijem in njegovim krogom. Leta 1943 se je dokončno vrnil iz Rima. V šol. letu 1944-45 je poučeval risanje na slovenski gimnaziji v ul. Croce. Po smrti slikarja Alberta Sirka (1947) se je preselil iz Gorice preko Hrpelj in Tolmina v Portorož in prevzel risanje na učiteljišču ter gimnaziji. Od leta 1950 je imel status svobodnega umetnika.

Slikarstvo Viktorja Birse likovna kritika navadno označuje s "postimpresionizmom" predvsem zaradi načina osvetlitve. Po lastnih besedah se je v resnici največ učil pri impresionistih, z njimi mu je skupno opevanje pokrajine v njenih razpoloženjih. Nosilka umetniškega namena mu je barva, ki jo je sam pojmoval popolnoma v smislu glasbe. Tudi zaradi tega je dajal prednost pokrajini, ki mu je nudila slikovito vsebinsko izbiro: valovite, s trto zasajene griče, kraška in istrska polja, med katerimi se kdaj pa kdaj kaže kmečka hiša, romantični svet ob reki, kolovoze in steze, drevje in morje. Rad se je lotil tudi motivov iz starih mest, kjer so mu stoletja stare hiše s svojim večplastnim ometom nudile slikovite motive. Vrhunec umetniškega izraza je dosegel, kadar je uporabljal skromnejšo paleto, ki jo je sestavljala le peščica zemeljskih barv premešanih v pridušene odtenke. Ta dela so močna in osebna, "ustvarjena", kot dejal sam, ne le narejena.

Druga tema, ki mu je bila prav posebno ljuba, je portret, tudi kakšen akt se znašel vmes. Tu se je izkazalo, da je Birsa, ki je sicer veljal predvsem za kolorista, tudi odličen risar, s čimer se ne more pohvaliti vsak sodoben slikar. Vse življenje je veliko risal, posebej v svoji učni dobi v Rimu, kjer se je razvil iz naturalista prek realista do slikarja z impresionizmu sorodno tehniko. Odtlej svojega stila ni menjal: leta in leta je ostajal isti Birsa, ki mu slikanje ni bilo hlastanje za efekti in novim za vsako ceno.

OBOK V PIRANU

Obok v PiranuObok na sliki je eden od Birsovih najljubših motivov v Piranu. Stanovalci v mračnih, ozkih, zatohlih tesnih ulicah v bližini oboka so ga pogosto videvali ob stojalu, zatopljenega v študij oboka, katerega opazuje iz vseh mogočih vidikov.

Če je kdo vprašal umetnika, zakaj se tako vztrajno mudi prav ob tem oboku - v Piranu je dovolj drugih - mož ni bil v stanju dati jasnega in pametnega odgovora. Morda je pokazal z roko na zidove, na raznobarvne plasti odpadajočega ometa, medtem ko je nekaj momljal o dovršeni kombinaciji barvnih odtenkov, o razkošnih tonih, o harmonični obliki.

Birsa ni pokazal dobre volje, da bi razložil svoja dela s splošnoveljavnimi teoretičnimi izrazi. Raje se je omejil na opisovanje detajlov in potez na slikah, da bi na konkretnih primerih pojasnil, za čem stremi. Največkrat omeji z roko majhen del slike z obrazložitvijo: "Že tu lahko vidite dovršeno podobo, čeprav je abstraktna. Na sličen način bi lahko porazdelili celo platno na majhna polja in bi dobili neskončno število abstraktnih slik."

Vendar mora biti po njegovi presoji celota nekaj drugega, nekaj več kot je vsota vseh polj na sliki. Polja morajo postati del harmonično popolne kompozicije.

Zadnja stran MC

OBOK NA KRASU

Obok v KobjeglaviTudi na Krasu je Birsa našel arhitektonske motive, ki spominjajo na oboke v Piranu.

Starinske, razpadle hiše ustvarjajo mirno in spokojno vzdušje, ki ga on hoče imeti. Razpadajoče stene mu omogočajo, da uporablja tisoč barvnih odtenkov, da poišče arabeske v razpokah, da najde v raznih plasteh trud in trpljenje preteklih časov.

Umetnik rad pripoveduje, da vidi v ranah starih zidov bitja in predmete, obraze in figure. Včasih jih on upodobi in spodbuja gledalca, da jih sam poišče. Dogaja se tudi, da prepusti svoji fantaziji vodenje podobe in nato dolgo poseda pred njo in na novo odkriva detajle svoje umetnine.

Zadnja stran MC


Loading

gostovanje Slotraveler.com | Credits: Dynamic Drive CSS Library | © 2010 hippokampos.org