NAJSTAREJŠA SLOVENSKA MAKSIMUM KARTA

se je udeležila razstave MAXI RAVNE 2026

Tako kot so prve italijanske znamke za letalsko pošto po naključju postale "naše", je tu maksimum karta, ki jo tokrat predstavljam, del "naše" poštne zgodovine.

Kolega, član Koroškega filatelističnega društva, me je zaprosil, da za njihovo meddruštveno razstavo pripravim zbirko maksimum kart z motivi morske favne, ki smo jih pripravili pod skupnim imenom Slovensko morje. Ker pa je bila pred vrati 100-letnica prve redne letalske potniške linije med Trstom in Torinom, sem pripravil še drugo zbirko. Namena sta bila dva: prikazati pionirske začetke letalstva v Portorožu in mojo najstarejšo maksimum karto.

Njen nastanek je po mojem mnenju povsem naključen. V času, ko je nastala, se zgodovina maksimafilije sploh še ni začela, kar pomeni, da pravila o izdelavi takrat še niso obstajala. Ta pravila so se oblikovala med letoma 1946 in 1978, ko so bila dokončno sprejeta. Od takrat do danes smo seveda doživeli še nekaj sprememb; na primer od popolnega zavračanja osebne znamke do njenega postopnega odobravanja, čeprav še vedno le kot drugotne možnosti.

Ker je razglednica glavni element maksimum karte (žigi in znamke se namreč pojavljajo tudi v drugih kombinacijah), si poglejmo njeno zgodovino. Razvila se je iz dopisnice in od nje podedovala prvotno oblikovanje. Do let 1904–1905 je bila hrbtna stran namenjena izključno naslovu prejemnika, znamki in poštnemu žigu. Medtem ko je bila pri dopisnici druga stran namenjena pisanju sporočila, je pri razglednici tam svoj prostor našla ilustracija oziroma kasneje fotografija.

Ko so naslovno stran razglednice razdelili na način, kot ga poznamo danes, je postalo popularno lepljenje znamke na slikovno stran razglednice namesto na hrbtno. Tako je nastal TCV (ali Timbre Côté Vue). Izraz izhaja iz francoščine in pomeni »znamka na strani s sliko (pogledom)«. Če pošteno razmislimo, drugačna pot takrat niti ni bila možna. Znamke so v tistem času upodabljale predvsem državne simbole – kronane glave in grbe – ki tematsko niso bili primerni za nastanek pravih maksimum kart.

Pred letom 1904 so bila pravila Svetovne poštne zveze (UPU) precej stroga; celotna hrbtna stran je bila rezervirana izključno za naslov, pisanje sporočil nanjo pa ni bilo dovoljeno. Na prelomu stoletja, v t. i. »zlati dobi« razglednic, so zbiratelji želeli imeti vse pomembne elemente (sliko, žig in znamko) na eni strani, da bi jih lažje razstavljali v albumih. Danes so razglednice s TCV med zbiralci zelo cenjene, še posebej, če je poštni žig jasno viden, se sklada s krajem na sliki, znamka pa je nameščena tako, da ne kvari kompozicije fotografije.

Zanimivost: nekateri fotografi so v kotu slike celo namensko pušč

V tem obdobju še ni bilo strogih pravil o usklajenosti kraja in časa. Veliko teh kartic je nastalo zgolj kot spominek in ne ustrezajo današnjim strogim merilom (npr. žig ni bil nujno iz kraja, povezanega z motivom). Kmalu zatem so zbiratelji začeli zavračati naključne TCV razglednice in zahtevati logično povezavo med motivom, krajem žigosanja in znamko. Leto 1945 je bilo ključno, saj se je takrat ustanovilo društvo »Les Maximaphiles français«. Vendar je moralo miniti še skoraj trideset let, da je FIP (Fédération Internationale de Philatélie) leta 1974 ustanovila delovno skupino za maksimafilijo, na naslednjem kongresu pa jo priznala kot samostojen tekmovalni razred.

Oglejmo si pričujočo maksimum karto. Ali ustreza kriterijem? Na razglednici je vidna baza za hidroplane; pod znamko je objekt s hidroplanom, še eden pa je na morju pred njim. Za primerjavo je dodana še ena razglednica z več hidroplani, zasidranimi na morju. Znamki na razglednici sta iz prve redne serije, namenjene letalskemu prenosu pošte. Zaradi pomanjkanja časa so takrat uporabili motiv znamk za ekspresno pošto, odstranili napis »ESPRESSO« in ga nadomestili z »POSTA AEREA«. Žig je običajen dnevni žig, ki je bil tistega dne v uporabi.

Vztrajanje pri vizualni identičnosti motiva na žigu (ilustriran žig), znamki in razglednici bi bilo v tem primeru zgodovinsko nesmiselno. V tistem času so bili slikovni žigi izjemno redki, prav tako znamke z motivi letal (italijanska pošta jih takrat še ni izdajala). Letalski promet je bil še v povojih. Pri tej maksimum karti moramo zato govoriti o konceptualni in ne o vizualni skladnosti.

Ne pozabimo: ta karta je nastala 20. julija 1931 in to povsem naključno. Zanimivo je tudi besedilo na hrbtni strani. Primarni cilj pošiljatelja sta bili znamki, ki pa sta žal zalepljeni tako, da prekrivata nekatere zanimive podrobnosti na razglednici.