A stvari so se premaknile. Pošta Slovenije je leta 2014 le reagirala, ko so poštne uprave začele izdajati prve skupne znamke. Spodaj si lahko preberete moj izvirni članek, kot je bil objavljen tistega pomladnega dne leta 2011, na koncu pa dodajam kratek pregled tega, kaj se je na tem področju spremenilo do danes.

🔍 In kaj se je spremenilo do danes?

Za nas filateliste se je spremenilo ogromno. Leta 2014 je večina poštnih uprav izdala prvo znamko z enakim motivom ("Sredozemska obala"). Za fiksni datum skupne izdaje so določili 13. julij in tega se več ali manj držijo še danes. Že naslednje leto (2015) pa so sistem posodobili – definirali so enotno skupno temo ilustracije, vizualno izvedbo pa prepustili vsaki državi posebej, kar drži vse do danes.

Krog sodelujočih držav se je močno razširil, a ostaja eno veliko, filatelistično presenečenje. Temu krogu se namreč ni pridružila Italija, čeprav je bila regionalna povezava ustanovljena prav v Rimu!

Italijanska pošta (Poste Italiane) je namreč izjemno konzervativna, ko gre za skupne izdaje – izdaje PostEurop (Europa) so zanje prej redka izjema kot pravilo. Njihovi izgovori običajno temeljijo na trditvi, da so italijanski filatelisti že tako preveč obremenjeni, saj v njihovo zbirateljsko področje tradicionalno spadata še San Marino in Vatikan.

📅 Kaj pripravljam za vas v prihodnje?

Ta prispevek je šele začetek osveženega mediteranskega arhiva na našem portalu. V prihodnje bom podrobneje obdelal to tematiko:

• Slovenske izdaje Euromed: Pripravljam serijo člankov, posvečenih izključno našim znamkam, motivom in priložnostnim žigom.
• Tuje poštne uprave: Pogledali si bomo, kako so se z mediteranskimi temami spoprijeli drugi oblikovalci.
• Letošnji mozaik: Najnovejša poslastica pride na vrsto že ta ponedeljek, ko bomo podrobno analizirali aktualno letošnjo izdajo.

Še opozorilo - povezavo na italijansko agencijo ANSA in UPU sem odstranil, ker linki niso več delovali. Kot nadomestilo ponujam kliping italijanske pošte, ki se nanaša na ustanovitev POSTAL EUROMED. Kot vidite, ne samo na spletu, tudi v časopisu lahko preberete fake, oziroma neverodostojno novico. Sicer pa vam preostane tudi uradna spletna stran Postal Euromed

Dejstva o evru

Trenutno je že 21 držav članic EU uvedlo evro kot nacionalno valuto – kot zadnja se jim je 1. januarja 2026 pridružila Bolgarija. Poleg njih so štiri evropske mikrodržave (Andora, Monako, San Marino in Vatikan) sklenile z EU posebne sporazume o uporabi skupnega denarja. Te države lahko kujejo lastne kovance z nacionalno stranjo. Črna gora in Kosovo sta prevzela evro enostransko, brez formalnega dogovora, zato nimata glasu pri oblikovanju denarne politike in izdajanju evrskih kovancev. Če k temu prištejemo še francoska, španska in portugalska čezmorska ozemlja, lahko ugotovimo, da je evro v samem vrhu demografsko najbolj razširjenih valut.

Na evrskih bankovcih, v nasprotju s kovanci, ni nacionalnih simbolov. Razlog za to je želja po ohranitvi nevtralnosti in krepitvi skupne evropske identitete. Medtem ko kovanci vključujejo nacionalno stran, so bankovci popolnoma poenoteni za vse države evrskega območja, kar simbolizira enotnost.

Vsaka država, ki uporablja evro, lahko na leto izda največ dva priložnostna (spominska) kovanca za 2 €. Ti kovanci so po svojih fizičnih lastnostih in skupni evropski strani enaki običajnim kovancem za 2 €, zato so zakonito plačilno sredstvo v celotnem evrskem območju. Prav zaradi tega je zbiranje dvovrstnih kovancev izjemno priljubljeno, saj obstaja velika verjetnost, da jih dobimo kot drobiž pri vsakodnevnem plačevanju.

Fenomen bankovcev za 0 €

Problem pomanjkanja nacionalnih simbolov na papirnem denarju so v veselje numizmatikov rešili spominski bankovci za 0 €. Pri zbirateljih so hitro postali zelo priljubljeni, saj so močno personalizirani. Medtem ko so pravi evrski bankovci zaradi nevtralnosti namenoma "brezosebni" (prikazujejo stilizirana okna in mostove), 0-evrski bankovci služijo kot odličen promocijski material, ki povezuje lokalno identiteto z videzom pravega denarja.

Ker ne gre za uradni denar, Evropska centralna banka (ECB) nima pristojnosti nad njihovo vsebino. Zato so idealni za "nacionalizacijo" dizajna – na njih so pogosto upodobljeni lokalni turistični kraji, zgodovinske osebnosti, muzeji ali pomembne obletnice. Tiskanje teh suvenirjev izvajajo izključno specializirane tiskarne, ki so prejele uradno koncesijo. Natisnjeni so na pravem bombažnem papirju in vsebujejo številne zaščitne elemente (vodni žig, hologram, mikroprint, UV zaščito), ki jih najdemo na pravih evrskih bankovcih, čeprav sami nimajo plačilne vrednosti.

Arhiv Koper, Kapodistrias in ... morsko čudo

Poglejmo sedaj, zakaj je ta novi koprski bankovec tako zanimiv za nas. Na njem namreč najdemo stavbo, v kateri domuje Pokrajinski arhiv Koper na Kapodistriasovem trgu in tam stoji Kapodistriasov kip.

Grof Ioannis Kapodistrias, prvi guverner neodvisne Grčije, je bil po očetovi strani neposredni potomec plemiške družine Vittori iz Kopra (od koder izvira tudi njihov kasnejši priimek – Capo d'Istria). Njegovi predniki so se v 14. stoletju preselili na Krf, tam pa so v skladu s takratno beneško navado prevzeli priimek po svojem geografskem izvoru. Kapodistrias je bil vrhunski diplomat (nekdanji ruski zunanji minister), ki je Grčijo vodil z izjemno avtoriteto, a je bil leta 1831 umorjen v Nafpliu. To je prav tisto mesto, kjer se je dobra štiri leta kasneje, januarja 1833, izkrcala bavarska vojska z mladim kraljem Otom.

Drugi ključni element ilustracije na bankovcu pa je detajl z motivom kita. S to zgodbo sem se sam srečal davnega leta 1984, ko sem v reviji Proteus (št. 10, letnik 47 - 1985) prebral članek Kiti v severnem Jadranu avtorjev Borisa Kryštufka in Lovrenca Lipeja. V članku sta povzela zapis o izrednem dogodku, ohranjenem v piranskem statutu iz 16. stoletja, ki ga je leto pred tem v Primorskih novicah (31. avgust 1984, št. 70) objavil Alberto Pucer.

To, da se je 1. junija 1555 v piranskih solinah pojavila »ogromna riba nenavadne oblike«, je bila za takratne prebivalce seveda prava senzacija. Pucer je slikovito opisal doživljanje meščanov, zoološki podatki pa so tisti, ki fascinirajo danes. K sreči si je takratni kronist to »morsko čudo« (miracolo di mare) natanko ogledal, ga opisal in skiciral. Vsi zapuščeni podatki so tako kvalitetni, da lahko po več atmosphere kot 430 letih zlahka ugotovimo, da je šlo za kita glavača (Physeter catodon).

Da je šlo za kita in ne ribo, nam posredno pove že kronist: »Rep je bil podoben delfinovemu ...« (pri ribah je repna plavut navpična, pri kitih pa vodoravna). Da je šlo prav za glavača, največjega zobatega kita, pa sklepamo po naslednjih znakih:

• značilna »grba« pred repno plavutjo,
• spodnja čeljust je opazno krajša od zgornje,
• zobje so samo v spodnji čeljusti (vsi ostali zobati kiti imajo zobe v obeh čeljustih),
• kronist je naštel natanko 42 zob (glavači jih imajo običajno med 40 in 54).

Pedantni kronist je nasedlega samca tudi natančno izmeril: dolg je bil 13 korakov (ob upoštevanju mere 1 korak = 0,95 m to znaša 12,4 metra). Na stari risbi iz 16. stoletja nas danes morda moti predvsem oblika glave, ki je pri glavaču sicer ogromna in topa. Vendar, če pomislimo, na kakšen bajni način so takrat upodabljali morske pošasti, je ta risba neverjetno dosledna in realistična upodobitev, vredna vsake zoološke knjige. Avtorja študije sta ob tem ugotovila še nekaj pomembnega: ta zapis iz Sečoveljskih solin je najstarejši dokumentirani podatek o prisotnosti tega kita v Jadranskem morju sploh!

S kiti v našem morju sem se znova srečal leta 2003. Potem komu se je pred Piranom pojavil kadaver brazdastega kita (Balaenoptera physalus), so ga 17. marca potopili na dno Piranskega zaliva, da bi se naravno razkrojil. Okostje so 27. novembra istega leta dvignili iz morja in ga prepeljali v Prirodoslovni muzej Slovenije v Ljubljani, kjer je danes (poleg slovitega mamuta) ena največjih atrakcij.

Pravijo, da če te ni na znamki, potem sploh ne obstajaš. Kit očitno obstaja – ne le na novem numizmatičnem 0 € bankovcu, pač pa je tudi Pošta Slovenije že leta 2016 izdala čudovito serijo štirih znamk, posvečenih jadranskim delfinom in kitom.

Tako kot pri »slanih« ribah je pošta tudi pri delfinih in kitih samostojno sprejela odločitev o izidu te serije znamk. Če sem imel pri slanih znamkah sam prste zraven, je ta serija nastala brez mojega vmešavanja. V društvu nam ni preostalo drugega, kot da si kuverte prvega dne (FDC) izdelamo sami. Ker je reciklaža družbeno zaželena, smo motiva za obe kuverti povlekli iz arhiva. Pri delfinih je osrednji lik Neptun, bog morja, ki je že krasil kuverto ob obletnici pomorskega krsta. Na drugi kuverti, z znamko Balaenoptera physalus, pa seveda ni smel manjkati piranski »miracolo di mare«.

Tako kot so bile posebne slane znamke, so tudi znamke z delfini in kitom izjemno zanimive, zlasti za tematske zbiralce. V UV-tisku namreč lahko najdemo njihovo hrano in anatomijo: sardelo (Clupeiformes), lignja (Teuthida), kril (Euphausiacea), zagotovo pa ne bo težko opaziti niti okostja delfina. Mimogrede, za ogled okostja kitovke Leonore ne potrebujete UV-luči – v živo si ga lahko ogledate v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.

Če bi namreč obveljal industrijski »Načrt B«, bi Leonora – kot smo 13-tonsko nasedlo brazdasto kitovko pozneje poimenovali – končala v surovih drobilnikih ljubljanske kafilerije Koto. Ker tovrstni obrati ne morejo sprejeti trinajstmetske biomase v enem kosu, bi bilo neizogibno najbolj brutalno in krvavo opravilo: ročno razkosanje trupla na obali ali v sami predelovalnici. Po sterilizaciji na predpisani temperaturi nad 133 °C in pritisku 3 barov, bi iz mogočne morske živali ostalo le nekaj ton mesno-kostne moke in maščobe, ki bi jo kot alternativno gorivo za vedno sežgali v rotacijski peči cementarne. Strošek takšnega logističnega podviga s specialnimi neprepustnimi kontejnerji na 120-kilometrski razdalji do notranjosti države bi že takrat (in še toliko bolj v današnjih protivrednostih med 10.000 in 14.000 evri) pomenil ogromen finančni odliv, Slovenija pa bi za vselej izgubila neprecenljiv naravoslovni spomenik.

Ti podatki govorijo, da je Prirodoslovni muzej sprejel najboljšo možno odločitev.

Namesto uničujoče industrijske logike so strokovnjaki muzeja pod vodstvom dr. Boruta Kryštufka izbrali pot naravnega razkroja, ki je pomenila pravo zmagoslavje znanosti. Kadaver so z več tonami betonskih blokov potopili na štiriindvajset metrov globine v bližini rta Madona. V osmih mesecih so drobni morski organizmi, raki in bakterije v popolni temi opravili čisto, nežno in brezplačno delo makaceracije. Ko so potapljači kosti znova dvignili na površje, so bile te nepoškodovane, očiščene in pripravljene za dolgotrajno preparacijo. Zgodba o Leonori se je tako, namesto s smradom, okoljsko kontaminacijo podtalnice in sežigom, zaključila kot izjemen kulturni, znanstveni in zbirateljski uspeh.

Ker so nam Ljubljančani speljali kita, so filatelistični kolegi iz ljubljanskega društva ob dvigu okostja pripravili spominski žig. Kolega Janko Štampfl pa je pripravil razglednico in spominsko kuverto. Ta filatelistični zasuk je dal celotnemu projektu neizbrisen pečat v poštnem prometu, s čimer se je sodobni Piran elegantno izognil tisti mračni plati zgodovine, ki je sledila stoletja nazaj, ko so prebivalci s kitovim oljem sicer bogateli, a hkrati drago plačevali z zdravjem svojih pljuč zaradi toksičnih plinov razkrajajoče se mrcine na mestnem trgu. Pirančani leta 1555 ko so se prvič srečali s svojim miracolo di mare niso vedeli kakšne težave jim lahko povzroči takšen kit.

Cosulichi so postali pomembni solastniki oziroma so prevzeli nadzor nad hotelom Palace v obdobju med obema vojnama. Hotel Palace je bil odprt leta 1910, vendar so ga Cosulichi (prek svoje družbe Società Anonima Palace Hotel) začeli intenzivneje upravljati in obnavljati po prvi svetovni vojni, ko je Portorož pripadel Italiji.

Za družino je bil hotel ključen del njihove "turistične verige", saj so želeli svojim potnikom, ki so z njihovimi ladjami prihajali iz Trsta ali prekomorskih krajev, ponuditi vrhunsko namestitev. Ker so bili Cosulichi tudi lastniki ladjedelnice v Tržiču (Monfalcone), so tam začeli izdelovati lastna letala – hidroavione znamke CANT. Leta 1921 so bratje Cosulich ustanovili podjetje SISA (Società Italiana Servizi Aerei), ki se je ukvarjala z letalskim prevozom. Portorož je postal pomembna postaja za njihove hidroavione, ki so pristajala tik pred hotelom Palace, kar je gostom omogočalo neposreden in luksuzen dostop do hotela.

Izbor Portoroža za bazo hidroavion ni naključen. Pred burjo ga ščiti visok hribovski greben, ki se od Lucana preko Šentjan postopoma spušča do Pirana. Portorož je vseskozi znan po blagi mediteranski klimi – vsaj do 30. let, ko naj bi vkop ceste na Valeti spremenil naravno zaščito zaliva, vendar ne tako drastično, da bi ogrozil letalskega prometa. Cosulichi so tako ustvarili moderen transportni sistem, kjer so se njihove čezatlantske ladje, vlaki, hidroavioni in luksuzni hoteli dopolnjevali v enoten turistični produkt.

V ta koncept spada tudi vzpostavitev prve redne potniške linije med Trstom, Benetkami, Pavio in Torinom. Vzpostavljena je bila 1. aprila 1926. Da je to bil za Italijo pomemben dogodek, pove podatek, da je bila poleg slavnostnega odhoda iz Trsta, v programu enaka slovesnost tudi na sredi poti v Pavii, na sotočju Pada in reke Ticino. Za nas filateliste je poskrbela tudi pošta z izdajo serije znamk z oznako POSTA AEREA. Prav veliko truda v dizajn niso vložili; uporabili so obstoječe ilustracije znamk za hitro pošto in napis 'ESPRESSO' preprosto zamenjali z novim namenom.

Burja je v Istri velikokrat krojila usodo, in tudi tega dne je posegla v zgodovino, tokrat poštno. Zaradi burje je bilo morje v tržaškem pristanišču preveč razburkano za varen vzlet. Družba SISA je morala potnike in 6 kg pošte prepeljati v zavetje portoroškega zaliva. Dokument o tem, da so se plovci letal dejansko odlepili od morske gladine prav v Portorožu, je izčrpna reportaža v časopisu Il Piccolo, objavljena naslednjega dne. Portorož tako ni bil le postaja na papirju, ampak kraj, kjer se je prva redna italijanska letalska linija dejansko začela.

Za nas zbiratelje so te kuverte, opremljene s prvo serijo letalskih znamk 'Posta Aerea', tihi pričevalci dneva, ko je Portorož postal ključna točka na letalskem zemljevidu Evrope. Tako so te znamke in ta polet v svojem bistvu postali 'naši'. Ker je danes Portorož, kraj v Sloveniji, ta dogodek ni pomemben samo za italijansko poštno zgodovino, temveč tudi za Slovensko. Težko si predstavljam tekmovalne zbirke s tematiko letalstvo v Sloveniji, brez teh artefaktov. Dodatna informacija kolegom filatelistom - v Velikem atlasu zračnega prometa Evrope iz leta 1928, lahko razberemo, da Slovenija ni imela letališča za civilni promet, torej tudi nobene letalske potniške linije.

Za zgodovino še ta podatek. Motiv razglednice je bil prvotno namenjen tisku osebnih poštnih znamk. Čeprav je Pošta Slovenije najprej zavrnila tisk in nato po pritožbi spremenila stališče, nisem spremenil odločitve, da raje izdamo razglednico. Oklevanje pošte je bila informacija, da je ta motiv izdelala umetna inteligenca. Verjetno bi to bila prva znamka - čeprav osebna - z oznako umetne inteligence na svetu.

Izbor diatomej za motiv v tem projektu nas je prepričal, ker so grafično odlična tema za filatelistične artefakte. Njihove geometrijsko popolne silikatne strukture so kot umetnina narave, kar bo nedvomno osupnilo ljubitelje osebnih poštnih znamk, priložnostnih žigov in razglednic ter seveda vsega tega, združenega v maksimum karti.

Če k temu dodamo še nekaj dejstev, s katerimi bodo filatelisti pokrili različne tematske sklope, postanejo diatomeje še zanimivejše.

Diatomeje se uvrščajo med fitoplankton. Predpona fito- izhaja iz grške besede phyton, kar pomeni rastlina. Vendar diatomeje niso del kraljestva rastlin (Plantae). Izvajajo sicer fotosintezo in letno ustvarijo vsaj 20 % vsega kisika na Zemlji, kar je več kot vsi tropski gozdovi skupaj, a tu se vsa podobnost konča. Tudi cvetenja kopenskih rastlin namreč ne moremo primerjati s cvetenjem diatomej.

Za razliko od rastlin, ki so večcelične, imajo tkiva in organe ter zapleten cikel izmenjave generacij, se diatomeje razmnožujejo zelo preprosto – z delitvijo ali s sporami.

Če bi fitoplankton izginil, bi prišlo do kolapsa morskega ekosistema (ribe, kiti in morske ptice bi stradali), zmanjšanje kisika v ozračju pa bi imelo katastrofalne posledice za vse življenje na Zemlji.

Ker so diatomeje za prosto oko nevidne, so bile prvič opisane šele v 18. stoletju s pojavom mikroskopov. Njihove lupine so navdušile številne znanstvenike in umetnike (Ernst Haeckel je denimo njihove vzorce upodobil v knjigi Kunstformen der Natur). V 19. stoletju so diatomeje uporabljali celo za testiranje mikroskopov – čim bolj podrobno so lahko razločili njihove vzorce, tem kakovostnejši je bil mikroskop.

Piranski filatelisti smo motiv diatomeje že uporabili pri pripravi kuverte ob izidu znamke za matematični kongres v Portorožu. To pa seveda ni prva (in zagotovo ne zadnja) znamka z motivom diatomeje, ki so jo izdale poštne uprave. Filatelisti bodo tako lahko brez težav pripravili različne tematske zbirke, ki ne bodo vezane samo na življenje v morju.

Naša glavna naloga je, da s prispevki ohranimo pred pozabo spomine na naše delovanje in s tem izpopolnimo poštno zgodovino Pirana in nekoliko širše Slovenske Istre. To seveda pomeni, da bomo vrnili stare objave. Obnovljene seveda.

Izjava o omejitvi odgovornosti. Naša osnovna dejavnost je zbiranje filatelističnih artefaktov in ne spletnih piškotov, ki se jim bomo izogibali, dokler bo to možno. Prav tako ne verjamemo, da se nam boste pridružili, zadovoljni bomo z vašim branjem ali samo opazovanjem, četudi se boste skrivali.

Na ponovno snidenje.