V zadnjem času veliko poslušamo o pravnih bitkah med velikimi medijskimi hišami in tehnološkimi podjetji. Sodišča obravnavajo primere, kjer založniki obtožujejo sisteme umetne inteligence (UI) kraje vsebin, ker ti povzemajo njihove dnevne novice – o čemer priča tudi odmevna madžarska tožba proti Googlu pred Sodiščem EU. Razumem njihovo skrb za prihodke, a ob tem se mi kot raziskovalcu poštne zgodovine in lokalne dediščine postavlja povsem drugačno vprašanje: Kakšno vrednost sploh ima novica, ko je že jutri samo ena od nepregledne množice?
Dotikamo se paradoksa, ki ga moderna medijska industrija pogosto spregleda. Novice imajo namreč dva povsem različna življenjska cikla.
Na eni strani je kratkoročna potrošna vrednost. Za komercialne medije je novica donosna le prvih nekaj ur ali dni. To je tista muha enodnevnica, ki prinaša klike in prihodke od oglasov. In to je tisto, kar danes krčevito ščitijo s plačljivimi zidovi in popolnimi tehničnimi blokadami za iskalne algoritme in bot-e umetne inteligence.
Na drugi strani pa je dolgoročna dokumentarna vrednost, ki se pokaže šele, ko ugasne prvi vrvež. Z distanco desetletij ali stoletij novica izgubi svoj senzacionalizem in postane neprecenljiv časovni stroj. Ko pri svojem delu preiskujem stare izdaje časopisov, kot sta denimo Il Piccolo ali L'Istria, ne berem več novic – preiskujem zgodovino. Majhna, takrat morda povsem obrobna objava o spremembi voznega reda parniške linije, vremenski nepriliki ali lokalnem dogodku v Piranu, je danes lahko natanko tisti manjkajoči košček sestavljanke. Ta drobec informacije mi omogoči natančno datirati star poštni žig ali razložiti, zakaj je določeno predfilatelistično pismo potovalo po neobičajni in daljši poti.
V tem kontekstu umetne inteligence ne smemo videti kot grožnje, temveč kot nujno orodje za ohranjanje in strukturiranje spomina. Pri mojem delu in urejanju portala UI deluje kot nepogrešljiv asistent. Ko stare referenčne vire z optičnim prepoznavanjem (OCR) pretvorim v surove tekstovne datoteke, mi UI pomaga ta besedila hitro strukturirati in opremiti z ustreznimi HTML metapodatki za objavo. To ni razvodenitev avtorskega dela, temveč tehnična optimizacija, ki omogoči, da so naša dognanja, arhivsko in filatelistično gradivo iskljiva in dostopna širši publiki.
Prav zato me trend pretirane zaščite medijskih hiš močno skrbi. Če bodo založniki v strahu pred umetno inteligenco svoje arhive in tekoče objave hermetično zaprli za avtomatizirana orodja, strojno učenje in indeksiranje, bodo s tem povzročili nepopravljivo škodo raziskovanju. Nevede ustvarjajo "digitalni temni vek". Tisto, kar zaklenejo danes, da bi preprečili algoritmično povzemanje, bo jutri nevidno, neiskljivo in nedostopno za tiste, ki bi to vsebino znali postaviti v zgodovinski kontekst.
Moderne novice so morda danes v veliki meri res le dnevni šum, a čez sto let bodo natanko tisti arhiv, po katerem bo brskal nek nov raziskovalec, da bi razumel naš čas.
Protekcionizem namreč ščiti zastarele modele, a siromaši družbo. Tako kot zaščita državnega telekomunikacijskega monopola v preteklosti ni prinesla boljših storitev, tudi sodna prepoved učenja umetne inteligence na javnih podatkih ne bo rešila medijskih hiš. Zaščita statusa quo pod krinko "suverenosti" ali "pravičnosti" vedno zavira splošni razvoj. Sodišča z blokiranjem umetne inteligence umetno podaljšujejo življenje zastarelim poslovnim modelom, pri tem pa dolgoročno siromašijo tiste, ki želijo tehnologijo uporabiti za raziskovanje in napredek.