Razvoj in kultura gojenja oljk v Istri ter širšem Sredozemlju imata globoke zgodovinske korenine, ki segajo od pradavnih trgovskih poti do sistematične strokovne klasifikacije istrskih sort, podrobno opisane v knjigi Piranske oljke, ki je prav za prav del obsežnejše knjige Carla Huguesa Elaiografia Istriana
— Zasluge za razširitev oljke na Sicilijo, v južno Španijo in v Istro zgodovinarji pripisujejo Aristeju in spretnim feničanskim trgovcem.
— Zibelka te kulturne rastline sta bili najverjetneje Palestina in Sirija, gojili pa so jo tudi v Egiptu in asirskem kraljestvu.
— Poimenovanja za oljko v sredozemskih jezikih izvirajo iz dveh glavnih korenov: severnega grškega (elaion) oziroma latinskega (olea) ter južnega hebrejskega (zait) oziroma arabskega (zaitum), ki sta se kasneje srečala na Pirenejskem polotoku.
— Stari Grki so za razmnoževanje oljk raje uporabljali sadike, saj so iz izkušenj vedeli, da rastline iz semen nimajo prave vrednosti in jih je treba izboljševati s cepljenjem.
— Čeprav so se številne antične sorte skozi dvatisočletni razvoj, križanja in nenehno prilagajanje novim okoljem spremenile ali povsem zamrle, so se redke ohranile v svoji izvorni obliki.
— Najzgovornejši primer edinstvene ohranitve takšne stare sorte v Istri je sorta oblica (Orcola), ki jo s tem antičnim imenom še danes gojijo na Lošinju in Krku.
— Izmed prastarih sort sta današnjim istrskim oljkarjem zares poznani samo še dve: Murtea v piranskem mortinu in Oliva Hispanica v motovunski Španki.
— Istrsko oljkarstvo predstavlja natančno zrcalno podobo srednjeitalijanskega oljkarstva, saj so nanj močno vplivali pretekla rimska patricijska posestva na istrski obali, živahne trgovinske povezave, pribežniki iz Toskane ter načrtno širjenje nasadov s plemenitimi sortami, ki ga je v 16. in 17. stoletju izvajala Beneška republika.
— Najpomembnejše istrske sorte, med katerimi so rosulja, buga in črnica, so tako ohranile značilna imena in lastnosti, ki se ujemajo s sorodnimi sortami iz Toskane, Umbrije in Mark.
— Na podlagi hvale in stare slave, ki so jo istrskemu olju peli antični pisci, kot sta Plinij in Marcial, je raziskava zastavljena kot temelj za obnovo ter ponovni vzpon oljkarstva v Istri.
— Splošni del knjige obravnava poreklo sort in jih razdeli v tri velike naravne skupine: mastrinke, mezanice in plemenite oljke.
— Vsebuje tudi praktično klasifikacijo posameznih sort glede na prilagojenost vetrovom, vremenskim razmeram, odpornost proti boleznim ter kakovost in količino donosa, pri čemer jasno svetuje, katere sorte ohraniti in katere opustiti.
— Posebni del pa prinaša podrobne opise posameznih istrskih sort z mojstrskimi barvnimi ilustracijami akademskega slikarja Giulia De Franceschija ter ustreznimi statističnimi podatki o velikosti oljčnih nasadov v Istri.
V knjigi je opisano sedem oljk, za katere smo pripravili sedem razglednic in prav toliko priložnostnih žigov:
— 6. december 2019 — Piranska mata
— 7. december 2020 — Piranski zizolo
— 6. december 2021 — Piranska buga
— 6. december 2023 — Piranska štorta
— 6. december 2024 — Piranski zmartel
— 5. december 2025 — Piranska črnica
— 7. december 2026 — Piranska komuna
— Koledarski in naravni zaključek letine: V začetku decembra se v istrskih oljčnikih in torklah delo tradicionalno sklene. Večina oljk je obranih, zmletih in stisnjenih v mlado olje, ki se po prvih tednih že nekoliko zbistri in pokaže svoj pravi značaj. Šesti december tako predstavlja naravni trenutek, ko so znani rezultati celoletnega truda oljkarjev.
— Zavetnik oljkarjev in praznično voščilo: Sveti Nikolaj (Miklavž) je v sredozemskem prostoru globoko povezan s torklami in mlinarji kot zaščitnik pred stiskami ter prinašalec obilja in blagoslova kmečkega dela. Datum hkrati ponuja posrečeno priložnost, da priložnostna razglednica z motivom oljke in priložnostnim poštnim žigom v Miklavževem imenu ponese iskreno voščilo za prihajajoče božično-novoletne praznike.
