FD Ljubljana
Tako kot leta 1555, je najdba marca 2003 trupla 13-metrske kitovke v Piranskem zalivu v javnosti seveda vzbudila veliko zanimanja. Ne samo v Piranu, ampak po vsej državi, ki premore nič več kot 43 km morske obale. Sprva smo mogoče z nekaj nejevolje sprejeli informacijo, da je kadaver kitovke prevzel Prirodoslovni muzej v Ljubljani. Češ Ljubljana vse pobere. Vendar če je bil plan B sežig kadavra v kafeliriji, je bilo za nas sprejemljivo, da je okostje odšlo Prirodoslovni muzej. Saj Ljubljana ni tako daleč.
Če bi namreč obveljal industrijski »Načrt B«, bi Leonora – kot smo 13-tonsko nasedlo brazdasto kitovko pozneje poimenovali – končala v surovih drobilnikih ljubljanske kafilerije Koto. Ker tovrstni obrati ne morejo sprejeti trinajstmetske biomase v enem kosu, bi bilo neizogibno najbolj brutalno in krvavo opravilo: ročno razkosanje trupla na obali ali v sami predelovalnici. Po sterilizaciji na predpisani temperaturi nad 133 °C in pritisku 3 barov, bi iz mogočne morske živali ostalo le nekaj ton mesno-kostne moke in maščobe, ki bi jo kot alternativno gorivo za vedno sežgali v rotacijski peči cementarne. Strošek takšnega logističnega podviga s specialnimi neprepustnimi kontejnerji na 120-kilometrski razdalji do notranjosti države bi že takrat (in še toliko bolj v današnjih protivrednostih med 10.000 in 14.000 evri) pomenil ogromen finančni odliv, Slovenija pa bi za vselej izgubila neprecenljiv naravoslovni spomenik.
Namesto uničujoče industrijske logike so strokovnjaki muzeja pod vodstvom dr. Boruta Kryštufka izbrali pot naravnega razkroja, ki je pomenila pravo zmagoslavje znanosti. Kadaver so z več tonami betonskih blokov potopili na štiriindvajset metrov globine v bližini rta Madona. V osmih mesecih so drobni morski organizmi, raki in bakterije v popolni temi opravili čisto, nežno in brezplačno delo makaceracije. Ko so potapljači kosti znova dvignili na površje, so bile te nepoškodovane, očiščene in pripravljene za dolgotrajno preparacijo. Zgodba o Leonori se je tako, namesto s smradom, okoljsko kontaminacijo podtalnice in sežigom, zaključila kot izjemen kulturni, znanstveni in zbirateljski uspeh.
Ker so nam Ljubljančani speljali kita, so filatelistični kolegi iz ljubljanskega društva ob dvigu okostja pripravili spominski žig. Kolega Janko Štampfl pa je pripravil razglednico in spominsko kuverto. Ta filatelistični zasuk je dal celotnemu projektu neizbrisen pečat v poštnem prometu, s čimer se je sodobni Piran elegantno izognil tisti mračni plati zgodovine, ki je sledila stoletja nazaj, ko so prebivalci s kitovim oljem sicer bogateli, a hkrati drago plačevali z zdravjem svojih pljuč zaradi toksičnih plinov razkrajajoče se mrcine na mestnem trgu. Pirančani leta 1555 ko so se prvič srečali s svojim miracolo di mare niso vedeli kakšne težave jim lahko povzroči takšen kit.
Objavljeno dne 29. junij 2026