Piran je dobesedno proizvod soli, saj je bila ta vselej najpomembnejše trgovsko blago v notranji in zunanji politiki mesta. Upodabljati take arhivske dragulje na ilustracijah, priložnostnih žigih in ovitkih pomeni oživljati prelomni trenutek istrske zgodovine – čas, ko so Pirančani z diplomatsko vztrajnostjo preoblikovali stroga beneška pravila v lasten gospodarski razcvet.
Beneška republika je bila eksistencialno odvisna od uvožene soli, zato je vsakih deset let s Piranom sklepala tako imenovane solne pogodbe. Znamenita pogodba iz leta 1616 pa kljub svoji na videz strogi birokratski naravi v sebi skriva izjemen socialni in gospodarski premik za celotno območje.
Diplomatski boj in paranoični nadzor
Pogajanja piranskih ambasadorjev v Benetkah so bila vedno mučna, saj je beneška vlada z zavlačevanjem in izgovori pogosto skušala Pirančane utruditi, da bi sprejeli za republiko ugodnejše pogoje. Piran je zastopal kolegij dvajsetih modrih, sestavljen iz trinajstih patricijev in sedmih popolanov (lastnikov solnih fondov), ki je na koncu izposloval odkupno ceno 12 lir za modij trinajstih starjev lepe bele soli.
Nezaupanje Benečanov do piranske občine in strah pred malverzacijami sta pripeljala do izjemno strogega nadzora:
— Knjige sta morala pri isti mizi dnevno voditi dva pisarja – eden piranski in eden beneški, ki ga je poslala republika.
— Vsak morebiten preostanek denarja se je moral shraniti v posebno blagajno s tremi ključi, pri čemer je enega obvezno obdržal beneški pisar.
— Piranski uradniki, vključno s pisarjem in blagajnikom, so bili imenovani le za eno leto in niso smeli biti ponovno izvoljeni ves čas trajanja pogodbe.
— Prekrševalcem je grozila kazen, da se blatna ali umazana sol neusmiljeno vrže nazaj v morje.
Družbeni kompromisi in zmaga svobodne trgovine
Mesto si je v pogodbi uspešno izborilo ohranitev stare pravice, po kateri je občini pripadla ena sedmina celotnega pridelka iz solin v Strunjanu, Fazanu in Sečovljah. Lastniki solin in solarji so sicer izgubili pravico do prejšnje petine pridelka, saj jim je bil po novem dodeljen le en star soli na vsako solno polje. A ta navidezna izguba je prinesla ključno oživitev stare svoboščine: to sol so lahko ponovno prosto prodajali tovornikom iz notranjosti (Kranjcem) in po sami občini, kar je prejšnje stoletje veljalo za prepovedano in je močno siromašilo solarje.
Pogodba kaže tudi izrazito razumevanje za kmečki ritem življenja na solinah. Solarjem in lastnikom je izrecno dovoljevala, da lahko v času trgatve in večjih žetev sol zadržijo v solinah ter nemoteno pospravijo svoje pridelke (predvsem grozdje) in jih z barkami prepeljejo v Piran, preden nadaljujejo z obveznim transportom soli v skladišča.
Triumf Pirana: Zlata doba brez omejitev
Največja zmaga pogodbe iz leta 1616 pa se skriva v detajlu, ki ga sploh ne omenja: to je prva ohranjena pogodba, ki presenetljivo ne določa zgornje meje produkcije soli. Prejšnje pogodbe so pridelek rigorozno omejevale na 3.500 do največ 5.200 modijev letno.
Odprava te kvote je v Piranu povzročila neverjeten infrastrukturni in finančni razmah. Pirančani so ob izlivu Dragonje nemudoma začeli graditi nove kanale in solne fonde ter pospešeno širili soline proti morju. Večji prihodki od te neomejene proizvodnje so neposredno sprožili veliko modernizacijo; prva četrtina 17. stoletja je tako znana kot obdobje, ko so v Piranu zrasla prva zares razkošna stanovanja in ko se je gradnja pospešeno širila tudi izven utesnjenega mestnega obzidja.
