V zimski sezoni 1984/1985, v času zlate dobe slovenskega smučanja, se je na pobudo legendarnega športnega novinarja Evgena Berganta - Kukija rodila ena najbolj prepoznavnih humanitarno-nagradnih akcij v naši zgodovini – Podarim-dobim. Njen prvotni in glavni cilj je bil zbiranje finančnih sredstev, pri čemer je bila akcija sprva namenjena le alpskim smučarjem. Vendar je uspeh hitro presegel vsa pričakovanja. Kmalu so se smučarjem "prišlepali" še skakalci, na koncu pa so bila sredstva namenjena kar vsem slovenskim vrhunskim športnikom.
Sistem je bil preprost, a genialen: ljudje so s kupovanjem kartic prispevali denar za športnike ("podarim") in hkrati sodelovali v žrebanju za izjemno bogate nagrade ("dobim"). Podarim-dobim je hitro postala prava vseslovenska evforija. Kartice so se prodajale v enormnih količinah in so postale celo del obdarovalne kulture. Če nisi imel ideje, kaj komu podariti za rojstni dan ali novo leto, si mu preprosto podaril kartico ali dve. Zaradi te neverjetne množičnosti so se kartice le na prvem žrebanju vlekle iz majhnega bobna, vsa naslednja leta pa so za to potrebovali kar prave bazene.
Če je televizijski voditelj Mito Trefalt kot urednik v studiu skrbel za napetost pri žrebanjih, je imel ogromno zaslug za uspešno reklamno kampanjo na terenu nepozabni Janez Hočevar - Rifle. S svojo štrikano kapico, legendarnim oranžnim črtastim šalom, Nike copati in ob boku Toneta Vogrinca je uganjal burke v televizijskih reklamah, ki so postale pravi mini spektakli. Njegova vizualna podoba je postala zaščitni znak zime.
Iz skromne, kratke oddaje prvega žrebanja je z leti nastal pravi celovečerni TV šov, ki je ob večerih pred ekrane prikoval celotno Slovenijo. Nagradni sklad je bil nepredstavljivo bogat – od najnovejših avtomobilov do popolnoma opremljenih montažnih hiš. Ker je bilo nagrad preprosto preveč, so v televizijskem šovu izžrebali samo nekaj večjih, vsi ostali dobitniki pa so bili čez nekaj dni objavljeni v časopisu Delo. Seznami so obsegali kar dve ogromni strani drobnega tiska. Ni potrebno posebej poudarjati, da je tisti dan zaloga časopisja pošla že navsezgodaj, saj je čisto vsak mrzlično iskal svoje ime med tisočimi, v upanju na dobitek.
Poleg podpore športu in televizijske zabave pa je akcija pustila tudi zanimivo sled v poštni zgodovini. Med sponzorji prireditve je bila namreč tudi Pošta Slovenije, ki je v zimski sezoni 1996/1997 dovolila uporabo svojega logotipa na naročilnicah in tako ustvarila izjemno zanimivo poštno celino. Navkljub milijonski nakladi je ta danes redka in precej iskana. Razlog je preprost: celo strastni zbiratelji so jo takrat izpolnili in poslali z upanjem na glavno nagrado.
Pravi zgodovinski dobitek pa so pravzaprav potegnili tisti, ki so jo takrat shranili neuporabljeno. Meni je tako ostal redek filatelistični artefakt. Obe naročilnici – "potovano" in čisto – imam namreč v svoji zbirki. Se še kdo lahko pohvali s tem?
Čeprav je zaton akcije v poznih devetdesetih letih prinesel konec te edinstvene dobe, zgodbe, takšni redki predmeti in televizijski posnetki ostajajo dragoceni arhivski biseri časa, ko je en sam oranžen črtast šal povezal celoten narod.
Objavljeno dne 27. julij 2026