FND Piran — hippokampos.org

Filatelija v Slovenski Istri na Facebooku  Filatelija v Slovenski Istri ima RSS feedFilatelija v Slovenski Istri ima RSS feed



Zgodilo se je pred 50 leti ...

MEDCONSKI TURNIR JE KONČAN

V Portorožu so se ustavile šahovske ure

V Portorožu se je včeraj končala velika šahovska drama, ki je več kot mesec dni držala v napetosti prijatelje kraljevske igre po vsem svetu in ki je ves čas polnila športne, pa tudi naslovne strani velikih svetovnih listov s poročili o življenju in prizadevanjih 21 šahovskih mojstrov v tem našem sedaj vsemu svetu znanem letovišču. Izpraznila se je velika, prav za turnir prirejena modra dvorana v »Kulturnem domu«, prenehali so se zbirati ljudje pred razobešenima tablama na trgu; prenehala so zasledovanja lovcev na avtograme. Pač, še dan, dva bo mogoče ujeti katerega izmed 12 velemojstrov ali 9 mednarodnih mojstrov, ki so se bili udeležili turnirja kot tekmovalci, čez nekaj dni pa bo s svojim tradicionalnim vsakoletnim šahovskim festivalom Portorož pokazal, da je ostal »letovišče šahistov«, toda eden najpomembnejših dogodkov v zgodovini šaha po vojni, IV. medconski šahovski turnir, se je z včerajšnjim četrtkom končal. Odslej se ga bo spominjala bogata šahovska zgodovina. In lahko smo ponosni, da bo Portorož blestel v njej v enem najpomembnejših odlomkov.

Portoroški medconski turnir bo ostal v zgodovini šaha znan zaradi več razlogov; ne nazadnje kot turnir, ki je ostal zanimiv prav do zadnjega dne. Prav do zadnjega kola ni bilo namreč jasno, kdo izmed zelo izenačene vodilne skupine se bo uvrstil na prvih 6 mest in s tem dobil (izkaznico za turnir kandidatov, katerega zmagovalec bo prihodnje leto jeseni lahko povabil na dvoboj svetovnega prvaka v šahu Mihaela Botvinika. Portoroški turnir bo ostal v zgodovini tudi kot eden najborbenejših. Bivši svetovni prvak Smislov je v Moskvi poudaril, da so portoroške borbe bile ostre kot na redko katerem turnirju, zlasti v finalu, ko je bito treba izbirati boljše med na videz enakimi.

Za bralce »Slovenskega Jadrana« smo pred koncem turnirja poskušala dobiti od vsakega udeleženca nekaj misli o turnirju in o tem, kako so še počutili v naši sredini.

Naš Gligorić je pokazal občudovanja vreden finiš. Sam priznava, da je njegov uspeh v tem, da se je več mesecev skrbno pripravljal na turnir in to predvsem s počitkom! Velemojster je s svojimi 35 leti na višku moči in bo po mnenju svojega zvestega sekundanta, slovenskega velemojstra Stojama Puca, zmagal na turnirju kandidatov za svetovnega prvaka. Tega turnirja se bo udeležil že drugič in ker dosega v zadnjem času vedno lepše rezultate, lahko marsikaj upa. Na naše vprašanje je odgovoril: »Turnir je bil zame nekaj velikega. To ni bila samo preizkušnja partnerjev v šahovskem znanju, temveč borba med tistimi z večjo ali manjšo sposobnostjo koncentracije, z boljšo ali slabšo vzdržljivostjo in z boljšimi ali slabšimi živci. Končni plasma se mi zdi pravilen. V Portorožu sem se počutil zelo dobro in se bom prav rad še vrnil. Želim se zahvaliti vsem organizatorjem »a uspelo prireditev.«

Kakor se je pri Gligoriću izkazalo, da je tudi pri šahu veliko vredna pravilna taktika, tako je negativna primer te resnice šele pred kratkim proglašeni velemojster, islandski narodni junak Fridrik Olafsson. Sredi turnirja se je sicer povzpel, a tudi upehal in tako je ob koncu turnirja zaostal. Lahko si predstavljamo, da mu mi bilo vseeno, saj je na Islandu šah nekakšen narodni šport (v dolgih zimskih večerih je šah najcenejša zabava), razen tega pa je že od 1952 prvak v svoji deželi in je navdušil sonarodnjake že s takimi uspehi, kot je bila njegova senzacionalna zmaga nad velemojstrom Pilnikom leta 1956 (4:1!). O portoroškem turnirju pravil samokritično: »Vidim da mi manjka poznavanje končnic. Sedaj sem bil prvikrat v Jugoslaviji, Vse tukaj mi je zelo všeč in rad bi se plasiral za turnir kandidatov tudi zato, da bi lahko spet prišel v vašo deželo.« (Turnir bo namreč na Bledu, op. uredn.)

Drugi predstavnik zahodne Evrope, Danec Bent Larsen, rojen prav tako leta 1935, je prav tako razočaran samo nad turnirjem, medtem ko ga je Portorož navdušil. Pravi, da bo zdaj najprej dokončal študij (študira tehniško na univerzi v Kopenhagenu), potem pa se bo z vsemi silami spet posvetil šahu. Pri nas mu je všeč tako pokrajina kot ljudje; prav rad pa je imel tudi istrsko belo vino; da je to res, smo lahko opazovali v času turnirja: ne samo na izletih in v prostem času, tudi med igro je prav rad smukni1 v turnirski bife na kozarček belega,

Dvakratni sovjetski prvak, zmagovalec Portoroža, komaj 23-letni velemojster z zavidanja vredno kariero Mihail Talj, je prav tako še študent. Povedal je, da študira v Rigi na zgodovinsko-filološki fakulteti, Nikakor ne namerava zanemarjati tega študija, čeprav se bo vso zimo že pripravljal tudi na turnir kandidatov. Prepričan je, da se bomo še videli tudi v Portorožu.

Tudi Petrosjanu, ki je po poklicu šahovski novinar, je Portorož zelo všeč. Že večkrat je bil v naši državi in mu je znana naša gostoljubnost. Prepričan je, da so mu lep Portorož, lepa obala in korektna publika pomagali, da je igral dobro. Tudi ta velemojster, znan po tem, da redkokdaj izgubi kako partijo (prav zaradi tega je bil toliko presenetljivejši njegov poraz z Larsenom), je vzkliknil: »Portorož, upam, na svidenje!« Tretji sovjetski velemojster, plasiran za turnir kandidatov, zmagovalec dveh prejšnjih medconskih turnirjev, David Bronstein je ostal edini neporažen. Tudi na tem turnirju je ohranili oziroma potrdi svoj sloves igralca lepega, umetniškega šaha, Prijazno je zaupal, da mu je Portorož zelo všeč in da je bilo sploh vse zelo lepo.

Presenečenje turnirja je bil »brezdomec«, madžarski emigrant, ki trenutno živi v New Yorku, Benkö. »Na svidenje prihodnje leto!« je obljubil tudi marsikateremu dekletu, ki se je mudilo v Portorožu ta mesec na dopustu.

Za Argentince je govoril mednarodni mojster Hector Rossetto. Prav pretekli ponedeljek je izpolnil svoje 36. leto. Za tisk je med drugim izjavil: »V Portorožu sem se mnogo naučil, kar mi bo koristilo v bodoče. Portorož je zelo primeren kraj za take turnirje. Posebno mi bo ostalo v spominu čudovito tovarištvo, ki je vladalo med igralci in organizatorji. Velika hvala za gostoljubnost, ki smo je bili deležni lin zaradi katere sem se počutil takorekoč kot doma.«

Argentinski prvak, velemojster Oscar Panno, ki je bil pred portoroškim turnirjem na mladinskem turnirju v Varni v Bolgariji, pa je izjavil, da ima po treh mesecih igranja dovolj šaha za nekaj mesecev. S prvim letalom se odpelje domov, da si odpočije.

Najmlajši udeleženec turnirja, ameriško »čudežno dete šaha«, Bobby Fisher, ki je z igro v Portorožu dokazal svoj veliki talent za šah, tudi komaj čaka, da plane v objem svoji materi. Dovolj mu je samo brzojavnih zvez z njo. Suhljata dolgin, deček, ki je začel igrati šah s 6. letom in nekaj let pozneje že premagal kralja šaha zahodne poloble Reshewskega, želi materinega ali vsaj sestrinega naročja, da se zateče vanj, kadar se počuti osamljen in poražen, kot je to bilo večkrat v začetku turnirja. Toda Bobby si je v teku turnirja pridobil zaupanje vase, nehal je nervozno gristi nohte in zadnja kola ni bil več plah njegov pogled, kadar se je zazrl v publiko. Fant, ki poleg tekmovanja pretiči , tudi po 6 in več ur dnevno ob študiju šaha, talent, ki v začetku vsake partije dolgo razmišlja, pozneje v časovni stiski pa bliskovito in vendar mojstrsko vleče poteze, je na portoroškem turnirju prav gotovo v dokajšnji meri dozorel in prepričani smo lahko, da bo na področju šaha dosegel še nadaljnje presenetljive uspehe. Morda se bo čez leta kot ena prvih šahovskih kapacitet rad spomnil Portoroža in se vrnil v okrilje njegovih parkov. Zdaj pa ne ve kaj povedati in na »Upamo, da se še kdaj vidimo v Portorožu« odvrne ne preveč prepričano: »I hope also«

Koga naj pri skopo odmerjenem prostoru v listu še omenimo? Tekmovalcev je še dolga vrsta. Simpatični in skromni Bolgar Oleg Neikirh izjavlja, da mu bo najbolj ostala v spominu partija s Szabom; kakor znano, je za zmago nad njim žel največje priznanje. Čeh Pachman, ki je bil stalni gost portoroškega kopališča, izraža zadovoljstvo nad celotno organizacijo turnirja in je prepričan, da bo tudi ta turnir prispeval k zbliževanju med narodi. Tudi drugemu češkoslovaškemu tekmovalcu, velemojstru dr. Miroslavu Filipu, je Portorož zelo všeč. Že dalj časa si je želel obiskati letovišča ob Jadranu. Po njegovem mnenju je portoroški turnir z groningenskim in züriškim turnirjem najmočnejši šahovski dogodek po vojni. Želi si še priti v naše kraje. Gostoljubnost in prijateljsko razpoloženje naših ljudi pa hvalijo in cenijo tudi vsi drugi igralci od kanadskega zastopnika Füstera, ki je ostal na lestvici zadnji, do simpatičnega Cardossa z daljnih Filipinov, Kolumbijca De Greiffa in še vseh ostalih neimenovanih tekmovalcev. Isto hvalo Portorožu, Sloveniji in Jugoslaviji je mogoče razbrati tudi iz vseh poročil, ki so jih teh 40 dni pošiljali številni novinarji iz našega obalnega mesteca po vsem svetu.

Šestero zmagovalcev portoroškega turnirja se bo torej sedaj vso zimo pripravljalo na odločilno srečanje, ko bo zmagovalec blejskega turnirja kandidatov pozval na dvoboj svetovnega - prvaka Botvinika. Naj za zaključek navedemo še del izjave podpredsednika Mednarodne šahovske zveze FIDE »inž. Jaroslava Šajtara, ki je dejal »Zame, za vse predstavnike FIDE, velemojstre in mojstre je Portorož sam po sebi, z morjem, s svojimi lepotami in okolico, zanimiv. Med šahisti na turnirju velja mnenje, da je Portorož za turnir zelo ugodno mesto. Poudariti moram, da so pogoji za igranje šaha v arhitektonsko lepo urejenem »Ljudskem, domu, še posebej pa v igralna dvorani, zelo dobri in ugodni.« Naj k temu tiho povemo, da marsikateri šahovski strokovnjak sklepa po tej izjavi, da se bo inž. Šajtar zavzemal za to, da bi bil tudi turnir kandidatov v Portorožu. Na vsak način kličemo vsem udeležencem »Na svidenje!«

Jule Lenassi
Objavljeno v Slovenskem Jadranu, 12. september 1958, VIII/36, stran 2 in 7



Loading

gostovanje Slotraveler.com | Credits: Dynamic Drive CSS Library | © 2010 hippokampos.org