FND Piran — hippokampos.org

Filatelija v Slovenski Istri na Facebooku  Filatelija v Slovenski Istri ima RSS feedFilatelija v Slovenski Istri ima RSS feed  Zaznamuj in deli z drugimi




Praznik vrtnic

Porto RožPred nekaj več kot sto leti so bili na območju današnjega Portoroža od San Bernardina (Bernardin) do San Lorenza (Sv. Lovrenc, Lovreč) njive, sadovnjaki in vinogradi, sem ter tja pa tudi kakšna hiša. V pisnih virih se Portorož omenja prvič leta 1202, ko se je v portoroški zaliv pred neurjem zatekel beneški dož Enrico Dondolo.

Kraj, kjer stojita hotela Metropol in Casino, se kot San Lorenzo (Sv. Lovrenc, Lovreč) omenja že v 12. stoletju in sicer v zvezi z benediktinskim samostanom in cerkvijo sv. Lovrenca. Tu je stalo tudi manjše naselje.

Po bitki z Genovežani pri Chioggi leta 1380 se je v Portoroški zaliv s svojim ladjevjem zatekel tudi beneški vrhovni admiral Carlo Zeno in tu v zavetju popravljal svoje ladje. Nasploh je bilo območje Portoroža od konca 13. stoletja do propada Beneške republike leta 1797 tesno vezano na beneškega leva.

Naslednja stara listina, ki jo danes hrani piranski arhiv, pa nosi datum 13. november 1423. V njej je zapisano, da je Žid Samuel iz Portonaonisa (Pordenone), bančnik v Piranu, prodal Antoniu Furlanu dva vinograda z oljkami: enega v predelu Portoroža, drugega pa v Šentjanah (Santiane).

Naslednji podatek o Portorožu izvira iz leta 1452. Takrat je Giovanni da Capistrano pred svojim odhodom v Bosno v boj proti Turkom dal sezidati cerkev Sv. Bernardina. To cerkev in samostan je piranski Veliki svet (občinski oblastni organ) poveril frančiškanom. Prenovljeni ostanki cerkve in zvonika so še danes vidni v turističnem naselju Bernardin.

Zanimiv je dogodek iz leta 1689, ki ga je moč šteti za začetek tradicije velikih portoroških prireditev ohranjene vse do današnjih dni. V okviru nekega praznika so v Portoroškem zalivu priredili tekmovanja, ki so se jih udeležila številna istrska mesta in vasi ter sam beneški dož Francesco Morosini s svojo mornariško vojsko sestavljeno iz številnih galej. Lepo okrašeno doževo ladjo, na kateri je bilo 40 istrskih mornarjev, so spremljale tri piranske dvojambornice z zastavami, ki so jih poganjali veslači v svečanih oblačilih. Na peotah (barkah srednje velikosti na vesla in jadra) so peli in plesali, vse je dajalo vtis velikega slavja. Organizirali so streljanje s puškami in zanimivo žensko regato, tekmovanje z jadrnicami in čolni in celo umetni ogenj.

Kot zdraviliški kraj je bil Portorož znan že v 13. stoletju. Takrat so namreč benediktinci iz samostana sv. Lovrenca z morsko vodo in slanico zdravili jetična vnetja bezgavk, revmatične bolezni in vodenico. Znano je tudi, da so se v 16. stoletju revmatiki zdravili s solinskim blatom in slanico. Njeno zdravilno moč so prvi spoznali solinarji. Glas o tem se je kmalu razširil; začeli so prihajati bolniki, najprej neorganizirano, kasneje pa organizirano. V 17. stoletju je škof Tomasini zapisal, da so si romarji "z blatom mazali obolele dele telesa, se sončili in nato kopali v solinski vodi". To so bili že zametki turizma, najprej zdraviliškega.

Leta 1830 so zgradili vilo San Lorenzo (kasneje vila Vesna), ki je služila kot okrevališče avstrijskim častnikom. Pod njo je nastalo prvo kopališče. Leta 1879 je piranski zdravnik dr. Giovanni Lugnano pričel poskusno zdraviti revmatske bolezni v solinah in za to zdravljenje predpisoval slanico. V analih iz leta 1885 so izpričane prve uspešne ozdravitve revme s pomočjo slanice in solinskega blata. Revmatiki so se zdravili v zdravilišču ob tovarni kemičnih izdelkov piranskega Solnega konzorcija za današnjim hotelom Palace (kasnejše terme). V analih pa je moč najti tudi poročila o organiziranih izletih, popravilih kavarn in drugem, kar sodi v turistične dejavnosti v današnjem pomenu besede.

Leta 1890 je skupina denarnikov in izobražencev piranske občine ustanovila delniško družbo z načrtom, da zgradi zdravilišče in uredi kopališče. Zamisel o zgraditvi kopališča s slanico v Fisinah je zrasla iz dolgoletnih izkušenj uspešnega zdravljenja s slanico. Portorož je zaradi ugodne lege, čistega morskega zraka in dobrih prometnih zvez takrat že postajal priljubljeno zdravilišče in letovišče. Leta 1891 je delniška družba začela graditi nov hotel z 80 sobami, 120 posteljami, obednico, okrepčevalnico, čitalnico in igralnico (predhodnik hotela Palace), tri leta kasneje pa je novo zdravilišče s kopališčem pričelo izpolnjevati svoje poslanstvo pod imenom Portorose. Uredili so dvoje morskih kopališč - moški in ženske so se, čeprav zapeti v kopalne obleke do vratu, v morju kopali ločeno. Začel se je turizem v povsem sodobnem pomenu.

Današnje ime Portorož se je razvilo iz nekdanjega imena Sancta Maria Roxe ali Santa Maria delle Rose (Sv. Marija Roženvenska), in sicer po nekdanji tamkajšnji mali cerkvi. Uporabljalo pa se je še ime Porto delle Rose ali kratko Porto Rose, to je Rožni zaliv. To ime so uporabljali le za predel ob zalivu. Po padatkih iz Mestnega arhiva Piran se je šele od leta 1894 ime Portorose - Portorož razširilo na ves kraj. Ta informacija še bolj trdno potrjuje zapis Edwina Muellerja, da je pošta začela delovati 16. avgusta 1894 kot sezonska pošta (15. 5. - 30. 9.) do 3. decembra 1897, ko je dobila status stalne pošte.

Leta 1902 so dokočali želežniško povezavo med Trstom in Porečem z železniškima postajama v Strunjanu in Luciji. Na povezavo Pirana in Lucije s tramvajem pa so morali čakati do 20. julija 1912. Pred tem so turiste vozili v Piran s kočijami oziroma od 24. oktobra 1909 s trolejbusom. Začele so se množiti vile in manjši hoteli, posodobili so kopališče - podrli pregrado med moškim in ženskim delom in uredili novo polkrožno kopališče. V letih 1908-1910 so dogradili hotel Palace, za beneškim "Excelsiorjem" največji in najrazkošnejši hotel na Jadranu. Postaviti ga je dal lastnik velikih graških pivovarn von Reininghaus. Otvoritve se je udeležila smetana dunajskega dvora. Portorož je vse bolj postajal mondeno letovišče in zbirališče visoke družbe iz vseh dežel avstroogrske monarhije, čeprav so bili vse do začetka prve svetovne vojne Dunajčani v njem najštevilnejši gostje.

Gostje, pretežno pacienti, so v Portorož prihajali od vsepovsod, iz istrskih mest, Dalmacije, Trsta, zalednih avstrijskih dežel in Italije. Delniška družba se je kmalu spremenila v pretežno nemško "Družbo za gradnjo in upravo hotelov, zdravilišč in kopališč v Portorožu". Kraj je v času avstrijske oblasti doživel hiter razvoj.

Porto Rož 1
Porto Rož 2
Porto Rož 3
Porto Rož 4
Porto Rož 5
Porto Rož 6
Porto Rož 7
Porto Rož 8
Porto Rož 9
Porto Rož 10
Porto Rož 11
Porto Rož 12
Porto Rož 13
Porto Rož 14
Porto Rož 15
Porto Rož 16
Porto Rož 17
Porto Rož 18
Porto Rož 19
Porto Rož 20
Porto Rož 21
Porto Rož 22
Porto Rož 23
Porto Rož 24


Loading

gostovanje Slotraveler.com | Credits: Dynamic Drive CSS Library | © 2010 hippokampos.org