Piranski zmartel
Verjetne sovrstnice najdemo na zahodni ligurski obali, na področju Rovinja. Piranski zmartel ali mortino je zelo odporen proti vetrovom, megli in vlagi, po čemer je podoben oljki Gremignolo. V navedenih italijanskih krajih žene bujne, dolge, močne, le malo razčlenjene, pretežno krivenčaste mladike. Ima strnjeno krošnjo z redkim listjem in s težnjo k rasti navzgor. Plod je majhen, okrogel in večinoma podoben plodu oljk Gremignolo in Trillo.
(Smartel ali Mortino di Pirano)
- Razširjenost: Zmartela ali mortina je v Istri malo. Gojijo ga v majhnem številu, posebno na področju Pirana, kjer je poznana tudi podsorta zmartela iz Apulije, katerega plod ostaja vseskozi rumen.
- Rast in oblika: Drevo zraste do srednje višine. Na pogled je po obliki okorno in bujno.
- List: Zaradi majhnosti in posebne oblike list rahlo spominja na list mirte, po kateri je ta oljka verjetno dobila ime - myrtea, murtea, mortino itd. (op. Ivo Miljkovič). Listi pomalem odpadajo v vsakem letnem času, zaradi česar vejice ustvarjajo vtis, da so zelo redke in skoraj gole.
- Plod: Je majhen, okrogel, podoben plodu pri rosulji. Včasih ima na obodu vdolbinico, zato spominja na bubo murvove sviloprejke. Kožica je vijoličaste barve z rdečkastim bliščem. Meso je pri popolni zrelosti rumenkasto vijoličasto. Rumena, zašiljena koščica ima zelo globoke rjave razice. Pecelj je dolg, kolenčast, tanek in rumenorjav. Plod se čvrsto drži na peclju in daje malo olja. Jamica pri peclju je plitva, popek na vrhu pa rahlo izbočen.
- Prilagojenost: Ker piranski zmartel ni odporen proti mrazu, zelo trpi v hudih zimah. Zaradi tega so njegova rastišča na Piranskem umaknjena na bolj zavetne lege. Oljka, ki ji pravijo zmartel iz Apulije, ne dozori popolnoma in njen plod ostaja do konca rumenkast. Zaradi tega piranski zmartel v celoti izločajo iz oljčnih nasadov. Na splošno pa je zelo rodoviten.
- Uporaba: Uporablja se samo za olje.
- Značilnosti olja: Olje ostane zmerom zelenkasto in je slabe kakovosti.
Oljčna muha v priložnostnem žigu
Glede na to, da Carlo Hugues priporoča opuščanje gojenja te sorte in njeno izločanje iz nasadov, je danes morda še bolj pomembno, da iz oljčnikov izganjamo največjega škodljivca – oljčno muho (Bactrocera oleae). Prav ta je dobila osrednje mesto v ilustraciji našega priložnostnega poštnega žiga ob tej oljki.
V ilustraciji žiga je muha namenoma upodobljena precej večja, kot je v resnici, da pridejo do izraza njene anatomske podrobnosti. V naravi odrasla muha meri zgolj 4 do 5 milimetrov in je opazno manjša od navadne hišne muhe, njena ličinka (žerka) pa zraste komaj 6 do 7 milimetrov. Sam te drobne muhe v živo sploh še nisem videl – njen uničujoč učinek na plodovih pa še kako dobro poznam. Rovi, ki jih drobne ličinke vrtajo do koščice, povzročijo hitro gnitje oljke, stisnjeno olje pa postane žaltavo in izgubi vso kakovost. Motiv muhe na žigu je tako odličen opomin na stalni boj torklarjev za zdravo letino.

